Sežigalnica je nekakšna neškodljiva oprema za obdelavo, ki se običajno uporablja pri neškodljivi obdelavi medicinskih in gospodinjskih odpadkov ter živali. Njegovo načelo je uporaba zgorevanja goriv, kot sta nafta in plin, za sežig in karbonizacijo predmetov, ki jih je treba obdelati pri visokih temperaturah, da se doseže namen dezinfekcije.
Če sežigalnica ne gori na dnu, bo povzročila onesnaženje, zato je treba namestiti standarde, ki bodo to izvajali pri uporabi.
Za standarde emisij iz sežigalnic veljajo "Standardi za nadzor onesnaževanja pri sežiganju nevarnih odpadkov".
1. Načelo izbire lokacije sežigalnic
Vsem vrstam sežigalnic je prepovedano graditi GHZB1 Uredbo II, funkcionalna območja in funkcionalno kakovost zraka, kot je opredeljeno v GB3095*, tj. naravne rezervate, slikovita območja in druga območja, ki zahtevajo posebno zaščito. Gradnja centraliziranih sežigalnic nevarnih odpadkov v strnjenih stanovanjskih, gospodarskih in kulturnih območjih ni dovoljena.
2. Poleg eksplozivnih in nevarnih odpadkov se lahko sežigajo tudi nevarni odpadki.
3. Skladiščenje nevarnih odpadkov
Skladišče nevarnih odpadkov mora biti trajna zgradba, ki je v skladu s "Standardi za nadzor onesnaževanja za skladiščenje nevarnih odpadkov" (GB18597-2001), zunanja stena pa je načeloma bela z rdečimi črkami in velikostjo pisave "nevarno skladišče" je odvisno od velikosti prostora na steni in celotnega urejenega in elegantnega videza.
Tla* skladišč in lokacij morajo izpolnjevati zahteve "Standardov za nadzor onesnaževanja za skladiščenje nevarnih odpadkov". Če materialna podpora EIA ni na voljo, je treba neprepustni material zamenjati z originalno podlago. Če je treba odpadne kisline in alkalije shraniti, je treba zemljo obdelati z antiseptikom. Tla morajo biti precej višja od zunanjih površin, vhod mora biti ograjen, naokoli pa morajo biti postavljeni odvodni kanali in zbiralniki, da se izboljša vsakodnevno upravljanje in zagotovi, da so tla vedno čista in da se vidijo prave barve.